tožba za nujni delež

Tožba za nujni delež

Sodišče v primeru izgube bližnje osebe v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, kaj vsebuje premoženje pokojnika oziroma kakšna je njegova zapuščina ter kakšne so pravice dedičev, volilojemnikov in drugih oseb.

Zapuščinski postopek se vodi in obravnava po prejemu smrtovnice. Četudi dediči ali druge stranke postopka ne predlagajo, se ta zgodi samodejno.

Po zaključku zapuščinskega postopka se izda sklep o dedovanju, v katerem je jasno zapisano, kaj kdo deduje ter kakšen je njegov dedni delež.

V primeru, da pokojnik oziroma zapustnik ob smrti ni imel premoženja, zapuščinski postopek ni potreben in se ustavi.

Kdo so dediči?

Dediči so tiste osebe, ki so po zakonu ali oporoki upravičene do premoženja zapustnika po njegovi smrti. Za dediče velja, da poleg premoženja »dedujejo« oziroma prevzamejo tudi dolgove zapustnika, in sicer do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Kdo so zakoniti dediči?

Kadar zapustnik ni opravil oporoke, se premoženje deduje po zakonu, ki določa, kdo so zakoniti dediči in kolikšen delež zapustnikovega premoženja dedujejo. Zakoniti dediči se delijo v tri dedne rede, in sicer:

  • v prvi dedni red sodijo potomci, zakonec, zunajzakonski partner ter njegovi potomci, če je partner že pokojen;
  • v drugi dedni red sodijo zapustnikovi starši ter zakonec ali zunajzakonski partner, vendar le v primeru, če so zapustnikovi potomci že pokojni oziroma jih ni;
  • v tretji dedni red sodijo stari starši zapustnika oziroma njihovi potomci, če so ti pokojni.

Dedni delež

Ko v primeru dedovanja oporoka ni na voljo in se zapustnikovo premoženje deduje po zakonu (zakonito dedovanje), so dediči prvega dednega reda po večini upravičeni do enakih deležev, kar pomeni, da je, če je imel pokojnik ženo in tri otroke, vsak od njih upravičen do ene četrtine dediščine. Če se zgodi, da je zapustnikov otrok umrl pred zapustnikom, njegov delež dedujejo njegovi otroci, torej vnuki zapustnika.

Dedovanje na osnovi oporoke se izvrši na način, kot je zapisano v oporoki, izjemoma pa tudi drugače, če so z oporoko kršene pravice nujnih dedičev do nujnega deleža.

Kdo so nujni dediči?

Če je zapustnik napravil oporoko oziroma je v njej zapisan in določen drugačen način dedovanja, kot ga določa zakon, so zakoniti dediči upravičeni do nujnega deleža. Nujni deleži so zakonsko določeni, in sicer po naslednjem deležu:

  • potomci in zakonec ali zunajzakonski partner lahko zahtevajo 1/2 zakonitega dednega deleža;
  • zapustnikovi starši so upravičeni do 1/3 zakonitega dednega deleža;
  • stari starši ter bratje in sestre zapustnika (če so starši pokojni) so upravičeni in lahko zahtevajo 1/3 zakonitega dednega deleža, slednje pa velja le v primeru, če so navedeni nezmožni za delo in nimajo lastnih sredstev za preživljanje.

Nujni delež je izjemno pomemben del dedne zakonodaje, saj nujnim dedičem omogoča, da dedujejo po zapustniku, kljub temu da je ta v oporoki svoje premoženje podaril ali ga prenesel drugim dedičem.

Nujni dediči so torej upravičeni do nujnega deleža, a se vedno upošteva vrstni red dedovanja. V primeru, ko zapustnik svoje premoženje pusti svojim potomcem, zapustnikovi starši niso opravičeni do dedovanja. Nujni delež predstavlja polovico zakonitega deleža, kar lahko v praksi ponazorimo z naslednjim primerom: če je zapustnik svoje premoženje prenesel na svojo ženo in dva potomca, je vsak od njih upravičen do 1/6 nujnega deleža.

Kako določimo vrednost nujnega deleža?

Nujni delež se izračuna na podlagi vrednosti zapuščine, in sicer po naslednjem postopku:

  • Popis celotnega premoženja zapustnika ob njegovi smrti, pri čemer se upošteva premoženje, ki je bilo njegova last, torej je z njim razpolagal, ter njegove terjatve (upošteva se tudi terjatve, ki jih ima do dediča), a le tiste terjatve, ki so izterljive.
  • Od ugotovljene vrednosti premoženja se odštejejo zapustnikovi dolgovi ter stroški, ki nastanejo ob popisu in cenitvi zapuščine ter vsi nastali stroški ob pogrebu.
  • Dodatno se upošteva vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik podaril tistim osebam, ki so po zakonu njegovi dediči, in dedičem, ki se odpovedujejo dediščini. Štejejo tudi darila, za katera je bil sklenjen dogovor, da naj se ne upoštevajo pri dednem deležu.
  • V končni fazi se doda še vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu podaril osebam, ki pa niso njegovi dediči (manjših daril se ne upošteva).
  • Darila, ki jih je zapustnik podaril dobrodelnim in drugim človekoljubnim organizacijam, ter darila, ki se po zakonu ne upoštevajo kot dedni delež dediča, niso upoštevana pri izračunu vrednosti zapuščine.
  • Vrednost premoženja, s katerim se razpolaga in je predmet dedovanja, je čista zapuščina ali obračunska vrednost zapuščine.

Za nujni delež velja, da ga sodišče ne obravnava samodejno, temveč morajo nujni dediči svoj nujni delež zahtevati in sami sprožiti zapuščinsko obravnavo pred sodiščem.

V postopku zapuščine se pri natančni določitvi nujnega deleža upošteva vse tiste osebe, ki bi sicer dedovale po zakonu (ne glede na to, ali so nujni dediči), in sicer po zgoraj opisani obračunski vrednosti zapuščine.

Vsem tistim osebam, ki po zakonu sodijo v nujne dediče, se na osnovi obračunske vrednosti nepremičnine določi delež premoženja, do katerega so upravičeni. Ta delež v primeru dedovanja po prvem dednem redu (potomci in zakonci) znaša 1/2 zakonitega dednega deleža, v primeru ostalih deležev pa 1/3.

Kdaj v tožbo za nujni delež?

V primeru prikrajšanja do dediščine, ki vam sicer po zakonu pripada, je vsekakor smiselno zahtevati nujni delež. Vsakomur se svetuje, da si poišče strokovno pomoč odvetnika za dedno pravo, ki vloži tožbo zaradi prikrajšanja nujnega deleža in poskrbi, da bo vašim pravicam zadoščeno.

Dediči lahko pravico do nujnega deleža uveljavljajo s tožbo, kadar:

  • nujni dediči v postopku zapuščinske razprave ne sodelujejo;
  • zapuščinsko sodišče na osnovi sklepa o dedovanju sklene, da se zapuščinska obravnava ne izvede;
  • obstajajo razlogi za obnovo postopka.

Razlogov za prikrajšanja do dediščine in tovrstnih primerov je v praksi izjemno veliko. Vsaka družina in vsak primer piše svojo zgodbo.

Praktični primer tožbe za nujni delež

Moški je bil poročen in imel dva otroka. Ob njegovi smrti so torej vsi trije njegovi dediči, njegovo premoženje pa se razdeli na enake dele. Vendar se naknadno ugotovi in pojavi oseba, ki pove in tudi dokaže, da je pokojnikova zunajzakonska hči, za katero ni vedel nihče. Po zakonu po zapustniku dedujejo vsi otroci, ne glede na to, ali so bili rojeni v času trajanja zveze oz. je otrok zunajzakonski. V primeru, da je pokojnik otroka priznal za svojega, je ta avtomatsko upravičen do dediščine v enakem deležu kot žena in zakonska potomca. V primeru, da otroka pokojnik ni priznal za svojega, ima ta v zapuščinskem postopku možnost uveljaviti svojo dedno pravico in svoj nujni delež tako zahteva s tožbo.

Nujni dediči so svojo dedno pravico do nujnega deleža torej dolžni uveljavljati v zapuščinskem postopku.

Razdedinjenje ali izguba pravice do nujnega deleža

Zna se zgoditi, da nujni dedič izgubi pravico do nujnega deleža, kar imenujemo razdedinjenje. Oporočitelj ima to pravico, vendar je zaradi zakonsko nepravilno sestavljene ali nepravilno opredeljene oporoke to moč izpodbijati, zato so tovrstni uspešno rešeni primeri razdedinjenja izjemno redki, a opozarjamo, da brez dobrega odvetnika za dedno pravo ne bo šlo.

Tožba za nujni delež je realnost, vaša pravica in istočasno vaša dolžnost. S pomočjo izkušenega, strokovnega in izjemno predanega odvetnika za dedno pravo bo vaša pot lažja, krajša in zagotovo manj neprijetna.

Več o nujnem deležu si preberite tukaj https://www.doberodvetnik.si/nujni-delez-in-dedovanje/

Related posts

POKLIČITE