Dedovanje in civilno pravo

DEDOVANJE

Dedovanje je del civilnega prava, saj gre za urejanje premoženjskih razmerij med umrlim in njegovimi dediči. Lahko gre za zakonite dediče, kot to določa Zakon o dedovanju (ZD), ali pa gre za dediče, ki jih je umrli sam določil v oporoki. V prvem primeru gre za tako imenovano zakonsko dedovanje ali dedovanje po zakonu, v drugem primeru pa za dedovanje po oporoki. Ker gre v tem primeru za izvrševanje volje umrlega, ima dedovanje po oporoki prednost, vendar pa se ga lahko izpodbija oziroma je omejeno z zakonsko predpisanimi nujnimi deleži. Spori na tem področju niso redki, zaradi njih pa se zapuščinski postopki zelo zapletejo in podaljšajo. Naša odvetniška pisarna lahko z obsežnim pravnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami odlično svetuje na področju dednega prava.

ZAKON O DEDOVANJU IN DEDNI REDI

Dedovanje ureja Zakon o dedovanju, ki zakonske dediče glede na razmerje z zapustnikom razvršča v tri dedne rede:

1. Prvi dedni red – potomci in zakonec pokojnika

Zapustnikovi potomci in zakonec oziroma zunajzakonski partner dedujejo v enakih deležih. Pri dedovanju so dedne pravice zapustnikovih potomcev in njihovih otrok izenačene z posvojenci zapustnika in njihovimi potomci. Če zapustnik ni imel potomcev, zapuščino deloma deduje njegov zakonec, del pa se prenese v drugi dedni red. Če zapustnik ni imel niti potomcev niti zakonca, pa se vsa zapuščina prenese v drugi dedni red.

2. Drugi dedni red – starši in zakonec pokojnika

Zapuščino pokojnika, ki ni zapustil potomcev in ni imel zakonca ali zunajzakonskega partnerja, dedujejo njegovi starši (ter njegovi bratje in sestre). V primeru, da je bil pokojnik poročen ali je živel v zunajzakonski skupnosti, pa starši (ter njegovi bratje in sestre) podedujejo le eno polovico zapuščine, drugo polovico pa zakonec ali zunajzakonski partner.

3. Tretji dedni red – dedi in babice pokojnika

Če umrli nima potomcev in zakonca ali zunajzakonskega partnerja, pa tudi njegovi starši niso več živi oziroma nima niti bratov in sester, se njegova zapuščina prenese v tretji dedni red. Tega sestavljajo dedi in babice pokojnika ter njihovi potomci (bratranci in sestrične pokojnika). Polovico njegove zapuščine dedujeta ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in babica po materini strani.

POKLIČITE NAS

Če potrebujete našo pomoč ali imate kakšno vprašanje, nam pišite ali nas pokličite na spodnjo telefonsko številko.

Brez pritiskov se odločite ali smo prava izbira za vas.

Kontakt

DEDOVANJE IN NUJNI DELEŽI

Do zakonskega dedovanja glede na dedne rede pride le, če ni bila napisana oporoka. Slednja določa, kako naj se razdeli premoženje umrlega oziroma njegova zapuščina. Vendar pa je dedovanje po oporoki omejeno s tako imenovanimi nujnimi deleži. S tem zakonodaja ščiti nujne dediče, ki so upravičeni dedovati po zakonitem dednem redu. Zakon o dedovanju določa, da so nujni dediči lahko:

  • pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci,
  • pokojnikovi starši,
  • zakonec ali zunajzakonski partner pokojnika.

Četudi po oporoki slednji ne podedujejo ničesar, lahko zahtevajo nujni delež zapuščine pokojnika, če so do nje upravičeni po zakonitem dednem redu. Pri tem je treba vedeti, da nujni delež nikomur ne pripada avtomatsko, ampak ga morajo nujni dediči posebej zahtevati s tako imenovano dediščinsko tožbo. Poleg zgoraj omenjenih nujnih dedičev so lahko nujni dediči tudi dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika, a le tedaj, če so trajno nezmožno za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje.

ZAPUŠČINSKI POSTOPEK IN RAZPRAVA

Zapuščinski postopek je namenjen temu, da sodišče ugotovi:

  • kdo so zakoniti dediči pokojnika,
  • kaj vse spada pod zapuščino pokojnika,
  • kakšna je vrednost zapuščine pokojnika,
  • ali je imel pokojnik kakšne dolgove oziroma terjatve,
  • v kakšnem deležu so dediči upravičeni do zapuščine pokojnika.

Iz zapuščine se lahko izločijo gospodinjski predmeti manjše vrednosti, ostalo premoženje pa sodišče na zapuščinski razpravi razdeli le po deležih in ne fizično. Zaradi tega nastane solastnina, kar lahko pripelje do novih zapletov in konfliktov, če dediči ne sklenejo dednega dogovora, s čimer si solastnino razdelijo. Dedni dogovor je lahko del zapuščinskega postopka, vendar pa se morajo o njem vsi dediči strinjati, kar se v praksi le redko zgodi.

Pred sklepanjem kakršnega koli dednega dogovora se je vsekakor priporočljivo posvetovati tudi z odvetnikom za dedno pravo, zato je smiselno, da vas ta spremlja na zapuščinski razpravi. Tako bo nemudoma lahko ukrepal oziroma vam pravno svetoval, če bo to potrebno. Zapuščinski postopek je sicer razmeroma enostaven sodni postopek, a se žal velikokrat zaplete. Zaradi tega zapuščinski postopki običajno trajajo veliko več časa, kot bi bilo potrebno, kar vsem vpletenim pobere veliko živcev in energije. Naša odvetniška pisarna lahko uspešno poskrbi za to, da bo zapuščinski postopek tekel čim bolj gladko in brez zapletov, predvsem pa, da v njem nikakor ne boste oškodovani ter da boste dobili vso dediščino, ki vam zakonsko pripada. Prav tako vam lahko pomagamo pri delitvi solastnine oziroma svetujemo o vseh zadevah v postopku.

POTREBUJETE PRAVNO SVETOVANJE GLEDE DEDOVANJA?

Naša odvetniška pisarna je pravi naslov za vas:

  • če potrebujete pomoč pri postopku dedovanja,
  • če imate vprašanja glede dedovanja, plačila davka na dediščino ipd.,
  • če bi želeli, da vas naš odvetnik spremlja na zapuščinski razpravi,
  • če pri dedovanju ne želite biti oškodovani,
  • če je pokojni premoženje, ki bi moralo pripadati vam, pred smrtjo podaril nekomu drugemu in bi želeli izpodbijati darilno pogodbo,
  • če bi radi sprejeli dedni dogovor o razdelitvi podedovane solastnine,
  • če vas zanima, ali ste sploh upravičeni do nujnega deleža,
  • če bi radi zahtevali nujni delež,
  • če vas zanima, koliko znaša nujni delež v določenem primeru in ali se ga sploh splača zahtevati,
  • če bi želeli vložiti dediščinsko tožbo,
  • če želite izpodbijati oporoko,
  • če se želite odpovedati dediščini.

Prav tako pa vam lahko pomagamo pri pripravi oporoke in njeni hrambi oziroma vam svetujemo, kako jo oblikovati, da bo pravno veljavna ter da boste hkrati z njo lahko preprečili spore med vašimi bodočimi dediči. Zaradi dediščine se namreč sorodniki velikokrat močno sprejo, kar pa se s premišljeno sestavljeno oporoka da uspešno preprečiti. Prav tako p ase da s posredovanjem pravnika preprečiti tudi marsikateri drug spor, ki nastane v postopku dedovanja. Naša odvetniška pisarna vam je na voljo tudi za vsa vprašanja s področja dednega prava – kontaktirajte nas in z veseljem vam bomo pomagali!

DEDOVANJE – POGOSTA VPRAŠANJA

Kje so urejena pravila o dedovanju?

Postopek dedovanja ureja Zakon o dedovanju. V kolikor zapustnik ni napisal oporoke, dediči navadno dedujejo glede na dedni red. Kdo prejme deleže dediščine je odvisno od tega v kakšni sorodstveni vezi je bil z zapustnikom. Najtesnejše razmerje na podlagi katerega se določi prvega dediča je sklenjena zakonska zveza. Za dediče je pomembno da vedo, da je udi zunaj zakonska zveza enakovredna zakonski in da so posvojeni otroci enakovredni naravnemu sorodstvu.

Kako je pri dedovanju definiran nujni delež?

Vsak dedič se bo med dedovanjem gotovo srečal s pojmom nujni delež. Pomembno je da se zaveda njegovega pomena in kdo in kdaj ga lahko zahteva. Ti deleži pripadajo zapustnikom prvega dednega reda kljub temu, da jih zapustnik v svoji oporoki ni omenil. Na podlagi nujnih deležev lahko torej dedujejo dediči, ki so bili v tesni sorodstveni vezi z umrlim kljub temu, da je pokojni svoje premoženje podaril ali ga zapustil drugim. Za določanje višine nujnih dednih deležev in pomoč pri postopkih dedovanja dedičem svetujemo, da poiščejo pomoč pri odvetniku za dedno pravo. Zakon o dedovanju določa, da nujne deleže lahko prejmejo otroci ali posvojenci zapustnika, njegovi vnuki in starši ter zapustnikov zakonec ali partner izven zakonske skupnosti. V kolikor ima zapustnik še živeče babice, dedke, sestre ali brate se tudi slednji smatrajo kot nujni dediči tedaj, ko niso zmožni pridobivanja lastnega dohodka ali nimajo zadostnih sredstev za življenje. Nujni deleži za otroke (ali posvojene otroke), vnuke in zakonca (ali partnerja) znašajo polovico zakonskega deleža, medtem ko znašajo nujni deleži za babice, dedke, brate, sestre ali starše eno tretjino zakonskega deleža.

Kako okvirno izračunam vrednost nujnega deleža?

Kot že omenjeno vam pri izračunu dednega deleža najbolje lahko pomaga odvetnik za dedovanje. V grobem se nujni deleži izračunajo na podlagi vrednosti celotne zapuščine, kot procentni del celote. Višina prejetega nujnega deleža se izračuna z naslednjimi koraki:

• V prvem koraku se ugotovi celotna vrednost zapuščenega premoženja (dodane so tudi terjatve in premoženje, ki je omenjeno znotraj oporoke).
• Po določitvi celotne vrednosti vsega premoženja zapustnika se odštejejo stroški za vodenje postopkov, njegovi dolgovi in stroški pogreba.
• Doda se vrednost daril, danih s strani zapustnika vsem dedičem.
• Doda se vrednost daril, danih s strani zapustnika drugim osebam (ki niso identificirane kot zakoniti dediči).

Zadnji korak narekuje, da se v vrednost premoženja zapustnika prištejejo tudi darila, dana v dobrodelne namene. Vrednost, ki se upošteva je tista, ki je veljala v trenutku, ko je bilo darilo podarjeno.

Kako je definirano dedno pravo in kakšna so načela dednega prava v Sloveniji?

Dedno pravo se ukvarja s prenosom premoženja od zapustnika na svoje dediče. Navadno se deduje na podlagi oporoke, ki je definirana kot poslednja želja umrlega. V kolikor zapustnik oporoke ni sestavil, dediči dedujejo na podlagi zakonitega dedovanja, torej po pravilih, ki jih določa zakon. Če se dediči svoji dediščini odpovedo ali zapustnik nima dedičev, njegovo premoženje postane last države. Zapustnik ima pravico, da s svojim premoženjem razpolaga kot želi. Pri določanju svojih dedičev v oporoki je omejen z nujnim deležem. Slednji mu narekuje, da svojim dedičem prvega reda zapusti nujni delež – torej del svojega premoženja. Zapustnik se lahko tudi odloči, da bo dediče prvega reda razdedinil na podlagi tehtnih razlogov. V Sloveniji velja načelo, da so si vsi državljani med seboj enakopravni. Velja tudi, da se lahko deduje na podlagi zakona ali oporoke, a vendar je razpolaganje z oporoko omejeno z zakonom.

Kdo je oporočni dedič in kdo je zakoniti dedič?

Dedič v splošnem je definiran kot oseba, ki je v pravnem položaju z zapustnikom. Po smrti zapustnika tako prevzame vse njegove pravice in obveznosti. Na podlagi tega dejstva lahko dedič podeduje tudi dolgove zapustnika in ne samo njegovo premoženje. V postopku dedovanja se imenuje skrbnika zapuščine. Ta je navadno eden izmed dedičev ali oseba, ki je več let živela v istem gospodinjstvu z zapustnikom. Smatra se da zapustnik nima dedičev, če teh sploh ni, so neznani ali neodzivni na klice ali so na drugi strani odzivni, ampak so dedno nevredni po zakonu, so razdedinjeni s strani zapustnika, se odpovejo svoji dediščini. Oporočni dedič je dedič, ki ga zapustnik določi v svoji oporoki in je lahko kdorkoli (prijatelj, družinski član ali tretja oseba). Da oporočni dedič deduje svoj del ne sme biti dedno nevreden ali razdedinjen in ne sme se odpovedati dediščini.

Če zapustnik oporoke ni sestavil, njegova sredstva dedujejo zakoniti dediči. Slednji se vrstijo na podlagi treh dednih redov. V prvem redu so vsi otroci zapustnika in njegov zakonec, ti pa dedujejo v enakih deležih od celotnega premoženja. V drugem dednem redu so starši in zakonec, kjer starši dedujejo manjše deleže kot zakonec. V tretjem dednem redu pa so le starši zapustnika, ki navadno dedujejo v četrtini celotnega deleža. Zakon torej določa, da v primeru ne sestavljene oporoke najprej dedujejo najožji družinski člani zapustnika. Bistveno je, da bližji dedni red izključuje oddaljeni dedni red. To pomeni, da lahko dedujeta le potomec in zakonec (v kolikor ju je zapustnik imel), ne pa tudi njegovi starši. Načelo izključevanja ne velja le v primeru vstopne pravice. Ta je definirana kot pravica dedičev, ki sicer niso bili vključeni v proces dedovanja, a bi morali biti.

Razdedinjenje dediča. V katerih primerih ima zapustnik pravico razdediniti dediča?

Pomembno je, da v primeru razdedinjenja obstaja razlog, utemeljen na podlagi zakona. Navadno gre v primeru razdedinjenja za dedičevo kršitev zakonite ali moralne dolžnosti (do zapustnika), njegovo nepošteno življenje ali hujše kaznivo dejanje zoper zapustnika ali njegovih sorodnikov.

Kakšne davke morajo plačati dediči?

Pri davčnem svetovanju in računanju stroškov, povezanih z dedovanjem dobro, da je vpleten odvetnik, ki se ukvarja z dednim pravom. Tu namreč veljajo določena pravila in izjeme, ki jih je dobro poznati. Tako so na podlagi zakona davka opravičeni dediči prvega dednega reda ali dediči, ki so izenačeni z dediči prvega dednega reda. Dediči oddaljenih redov morajo plačati davek po progresivni lestvici, slednja pa je navedena v 8. členu zakona na dediščine in darila.

Kako je oblikovana oporoka?

Sestavljanje oporoke je kompleksen proces, pri katerem se mora zapustnik nujno posvetovati z odvetnikom za dedovanje, saj je v primeru neupoštevanja vseh zakonskih določil, napisana oporoka lahko neveljavna. Da med dediči po smrti ne bi prišlo do spora je ključno, da zapustnik v oporoki opredeli, kako naj dedovanje poteka. Glavni element oporoke je določilo komu in v kolikšni meri se bo premoženje zapustnika razdelilo. Za zapustnike je pomembno vedeti, da vse do njihove smrti še vedno oni razpolagajo s svojim premoženjem. Oporoka začne veljati šele po smrti zapustnika. Oporoka je osebna, zato lahko njeno vsebino določi in ima vanjo vpogled le oporočitelj oziroma zapustnik. Oporoko lahko sestavi vsak, ki je razsoden in je starejši od 15 let. V kolikor oseba, ki sestavi oporoko in ne izpolnjuje zgornjih dveh pogojev, le-ta ni veljavna. Od sestavljanju oporoke morajo biti upoštevana določena zakonska določila in izpolnjeni zakonski pogoji. Oporoke zapustnik torej ne more sestaviti na poljuben način. Oporoko zapustniku lahko pomaga sestaviti tudi odvetnik za dedovanje, na ta način pa se bo zapustnik izognil nevarnosti, da oporoka po njegovi smrti ne bi bila veljavna.

Katere oblike oporok poznamo?

Prva oblika oporok so lastnoročne, ki jih zapustnik napiše in podpiše lastnoročno. To lahko zapustnik napiše s pomočjo odvetnika za dedovanje, nikakor pa lastnoročna oporoka ne sme biti napisana v tiskani obliki (torej na računalniku ali pisalnem stroju). Druga oblika so oporoke med pričami. Pri tej obliki ni pomembno, da je oporoka napisana lastnoročno s strani podpisnika. Za njeno veljavnost je nujno le, da je napisana pred pričami ter da zapustnik izjavi, da je to njegova oporoka in se nanjo tudi lastnoročno podpiše. Poleg njegovega podpisa morata biti na oporoki tudi podpisa obeh prič. Tretja oblika je sodna oporoka. Ta se napiše s sodelovanjem okrajnega sodišča. Zapustnik v času razgovora s sodnikom jasno izjavi svojo poslednjo voljo, sodnik pa jo ob tem zapiše v zapisnik. Zadnja oblika je notarska oporoka. Ta se zapiše s pomočjo notarja. Sestavi jo lahko notar na podlagi ustne želje zapustnika ali pa jo sestavi zapustnik in jo da v pregled notarju. Poznamo tudi oporoke, ki so sestavljene v tujini, mednarodne oporoke ali izredne oporoke.

Kaj se lahko deduje in kaj se lahko izloči?

Deduje se le premoženje, ki ga ima zapustnik ob svoji smrti. Poleg tega se na dediče prenesejo tudi vse obveznosti in pravice zapustnika, izključene pa so pravice iz družinskega prava, osebnostne pravice in pravice iz socialnega varstva. Izločitev pomeni, da se zapustnikovim potomcev, ki so tako ali drugače prispevali k njegovemu ustvarjanju premoženja (za časa življenja) izloči ustrezen del od zapuščine. Izločitev ustreznega dela tako ne sodi v sam proces dedovanja in v tem postopku ne govorimo o dedovanju. Gre le za to, da ta delež premoženja zaradi participacije pri ustvarjanju premoženja pripada njim.

Kaj je dedna izjava in kako je sestavljena?

Dedna izjava je dostopen e-obrazec na podlagi katerega dedič izjavi, da sprejema svoj dedni delež ali da zahteva svoj nujni delež. V kolikor se želi dedič svoji dediščini odpovedati, za to uporabi e-obrazec za odpoved dediščine. V dedni izjavi dedič najprej označi ali zahteva svoj nujni delež ali želi sprejeti dediščino. Nato zapiše opravilno številko zapuščinske zadeve in izbere okrajno sodišče, ki vodi postopek prenosa dediščine. Napisati mora tudi ime in priimek zapustnika ter svoje ime, priimek in naslov. E-obrazec po vpisu teh podatkov odda.

Zapuščinska razprava. Kaj je potrebno vedeti o zapuščinski razpravi?

Celoten zapuščinski postopek je urejen z Zakonom o dedovanju, ta pa dosledno ureja prehod premoženja zapustnika na njegove dediče. Zakon določa, da je lahko dedič vsaka živeča oseba, lahko pa je tudi še nerojen otrok (pogoj za to je, da se otrok rodi živ). Zapuščinska razprava lahko poteka na podlagi oporoke ali po zakonu. Če zapuščinska razprava poteka po zakonu slednji določa, da so dediči razdeljeni v tri dedne rede od tega v katerem dednem redu je posameznik pa je odvisen tudi delež zapuščine, ki ga bo prejel. V zapuščinskem postopku sodišče najprej ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, kakšne so njihove pravice in kolikšna je celotna zapuščina umrlega. Zapuščinski postopke se po uradni dolžnosti prične takoj, ko sodišče prejme informacijo, da je nekdo umrl. Za dediče je nujno vedeti to, da nanje premoženje zapustnika preide že takoj po smrti zapustnika, sodišče pa med procesom zapuščinske razprave skrbi za njihove pravice in interese. Ko se razprava o zapuščini zaključi, sodišče izda odločbo o dedovanju (ki temelji na dokazih strank in dokazih, ki jih je priskrbelo sodišče). Odločbe so izdane v obliki sklepov, izdaja pa jih sodnik posameznik. Zapuščinski postopek vodi stvarno pristojno sodišče. Ko matičar v matično knjigo smrti vpiše smrt zapustnika, mora v roku 30 dni na pristojno sodišče poslati smrtovnico. Ta del je imenovan tudi pripravljalni postopek. Ko sodišče prejme smrtovnico najprej preveri, ali je na podlagi zakona sploh pristojno voditi določeno zapuščinsko obravnavo. Če spozna, da je pristojno, razpiše zapuščinsko razpravo.

Kdaj zapuščinske obravnave ni potrebno razpisati?

Zapuščinske razprave ni potrebno opraviti v kolikor zapustnik ni imel nobenega premoženja ali v kolikor je zapustnik svojim dedičem zapustil le premično premoženje (in njegovi dediči ne zahtevajo obravnave). V ostalih primerih se zapuščinska obravnava mora opraviti, saj je tako lahko dediči dobijo vse odgovore na svoja vprašanja. Na zapuščinski razpravi se tako obravnavajo vse vrste vprašanj, ki se nanašajo na zapuščino, pravico do dediščine, velikosti dednih deležev in ostale pravice dedičev. Če se kateri izmed dedičev ne more udeležiti zapuščinske razprave, sodišče odloča na podlagi njihovih pisnih izjav, v kolikor te prispevajo k izdaji odločbe. Sodišče je pristojno tudi, da zapuščinski postopek prekine in stranke napoti na upravni ali pravdni postopek. To se zgodi tedaj, ko med dediči obstaja spor, ki ogroža njihove pravice.

Kdaj se lahko dediči odpovedo svoji dediščini?

Dediči se svoji dediščini lahko odpovedo iz različnih razlogov. Najpogostejši med njimi je odpoved v korist drugemu dediču. Če je imel zapustnik dolgove, se lahko dediči tudi iz tega naslova odpovedo svoji dediščini. Velikokrat se odpovedo tudi zaradi davkov, ki jih morajo ob dedovanju plačati. Odpoved je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da ne želi dedovati svojega deleža. Izjavo mora podati do konca zapuščinskega postopka ( do zaključene prve stopnje postopka). Če je dedič že razpolagal z delom svoje zapuščine ali s celotno zapuščino se dediščini ne more odpovedati. Prav tako se ji ne more odpovedati če je že podal izjavo o sprejemu dediščine. Za dediča je pomembno vedeti, da se s tem, ko se odpove dediščini, tej odpove tudi za svoje potomce razen, če z izjavo ne določi drugače.

Zakaj je v postopku zapuščinske obravnave pametno imeti odvetnika za dedovanje?

Odvetnik za dedovanje vam bo svetoval skozi celoten postopek od začetka zapuščinske razprave do zaključnega sklepa. Pomembno se je zavedati, da v večini primerov dedovanje poteka brez zapletov lahko pa se zgodi, da v postopku pride do spora med dediči. Tudi iz tega naslova je smiselno imeti odvetnika za dedno pravo, ki pozna vse pravice in dolžnosti dedičev in vam lahko dosledno svetuje kako ravnati. Strokovno pomoč odvetnika za dedovanje je vedno smiselno poiskati tedaj, ko pride do nesoglasji med svojci ali dediči ne poznajo postopka dedovanja in korakov, ki so del procesa.

 

POKLIČITE