blatenje dobrega imena in časti

Blatenje dobrega imena in časti

Blatenje dobrega imena in časti je nekaj, kar vsak posameznik doživlja popolnoma subjektivno. Pri samem doživljanju žaljenja in blatenja igrajo pomembno vlogo individualni in družbeni odzivi ter sam proces žalitve in njene posledice. Dobro je, da se ljudje, ki so utrpeli žalitve ali blatenje dobrega imena, zavedajo, da lahko zaradi tega prejmejo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi žalitve časti in ugleda. Pri tem je treba podariti, da gre za odškodnino z naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpel oškodovanec.

Škoda, bodisi premoženjska bodisi nepremoženjska, je opredeljena kot prikrajšanje, do katerega pride zaradi poseganja določene osebe v človekove pravice druge osebe. Pri tem je treba poudariti, da vsak pravni red škodo zaradi različnih ureditev področja odškodninskega prava opredeljuje drugače. Pravo v posamezni državi navadno varuje interese, ki so v tisti državi pomembni na podlagi kulturnih in socioloških dejavnikov. Škodo, varovano s strani posameznega pravnega reda države, imenujemo pravno priznana škoda, pojem pa se razlikuje od države do države. Določene države nekatere škode varujejo bolj kot druge in jih v primeru kršitve tudi bolj kaznujejo. V grobem je na podlagi obligacijskega zakonika v RS škoda opredeljena kot zmanjšanje premoženja, povzročitev bodisi telesnih bodisi duševnih bolečin, povzročitev strahu, preprečitev bodočega povečanja prihodka ali okrnitev ugleda pravne osebe.

Že sama ustava države varuje človekovo pravico do časti in ugleda. Gre torej za eno izmed temeljnih pravic civilnega prava, ki jo ima vsaka oseba. Poleg ustave pojem časti in ugleda opredeljuje tudi sodna praksa. Slednja določa kriterije, ki narekujejo upravičenost do odškodnine, opredeljuje pojem dobrega imena in časti ter kriterije, na podlagi katerih se določa višina odškodnine.

Kršitev osebnostnih pravic – blatenje dobrega imena in časti

Glede na to, da blatenje dobrega imena in časti krši osnovne osebnostne pravice človeka, je dobro vedeti, kdaj o tem govorimo in kdaj ne. Osebnostne pravice so tiste pravice, ki pripadajo vsakomur, ne glede na njegove osebnostne in duševne lastnosti. Govorimo o pravicah, ki nastanejo z obstojem samega človeka. Močno so povezane z osebnostjo človeka, slednje pa pravni red jasno priznava. Govorimo o pravicah, ki jih ima človek kot socialno bitje in ne zadevajo njegovega fizičnega zadovoljevanja potreb, ampak zgolj nek družbeno-socialni status in priznavanje njegove osebnosti v sistemu. Osebnostne pravice človeka definirajo njegovo moralno in fizično bistvo ter varujejo njegovo osebnost. Kot smo že omenili, gre za nepremoženjske pravice, ki se jih ne da oceniti v denarju, saj govorimo o pravicah, pridobljenih z naslova moralnih vrednot. Pomembno je omeniti, da ima lahko kršenje osebnostnih pravic tudi posledice, ki prinašajo nepremoženjsko škodo. O teh govorimo tedaj, ko oseba zaradi blatenja ali žalitve dobrega imena ni več sposobna opravljati svojega dela in zaradi tega utrpi izgubo svojega dohodka. Sodišče pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo oškodovancu skuša povrniti določeno mero zadoščenja, ki jo je izgubil zaradi kršitve osebnostnih pravic. Vsaka oseba se mora zavedati, da nima nihče pravice posegati v tuje osebnostne pravice, saj so te absolutne. To pomeni, da nima nihče pravice posegati v osebno dobrino, saj je ta varovana z osebnostno pravico.

Posameznik osebnostne pravice dobi že z rojstvom in so neprenosljive na druge osebe. Pravice ne zastarajo, oseba pa se jim ne more odreči. Osebnostne dobrine so tudi močno varovane s strani ustavnih določil. Na tem mestu se pojavlja vprašanje o razlikah med temeljnimi in osebnostnimi pravicami. Osebnostne pravice so kršene tedaj, ko določena oseba posega v osebno sfero drugega posameznika, temeljne pravice pa se nanašajo na zaščito osebe proti samovolji države in državnih organov. Osebnostne pravice so pomemben del Ustave RS, tako temeljne kot tudi osebnostne pravice pa predstavljajo pomemben vidik pri zagotavljanju temeljev pravne države. Ustava RS v svojem 34. členu vsem državljanom zagotavlja pravico do varnosti, pravico do osebnega dostojanstva in pravico do nedotakljivosti tako telesne kot tudi duševne celovitosti, osebnostnih pravic in zasebnosti. Tako je prepovedano tudi blatenje dobrega imena in časti posameznika. V kolikor pride do napada na zgoraj omenjene pravice, ima oseba pravico do zakonskega varstva.

Blatenje dobrega imena in časti je opredeljeno kot razžalitev, obrekovanje, opravljanje in žaljivo obdolževanje posameznika. O blatenju govorimo tudi tedaj, ko gre za namen očitnega zaničevanja posameznika. Pri sami definiciji in opredelitvi, ali gre za blatenje ali ne, se je treba sklicevati na predpise kazenskega prava. Gre torej za to, da se vsak posamezni primer kršenja obravnava individualno in presoja na podlagi specifičnih dejavnikov, ki so bili del posameznega primera. Na podlagi opredelitve se nato tudi določi višina odškodnine za blatenje časti in dobrega imena.

Definicija časti

Definicija časti se nanaša na občutek vrednosti posameznika, njegovo dobro ime in njegov ugled. Pri tem je treba omeniti, da sta čast in ugled dva vidika, ki celostno obravnavata vrednote. Med seboj se povezujeta, prepletata in en drugega dopolnjujeta. Na podlagi tovrstnih razlogov teh dveh polov ne moremo v celoti ločiti. Osebe, ki zaradi svojega statusa uživajo boljši ugled, imajo o sebi posledično boljše mnenje kot osebe, ki so na socialni lestvici proti dnu. Pri presoji o blatenju časti in dobrega imena je treba vzeti v zakup subjektivno čutenje posameznika ter njegovo objektivno cenjenost. Pri opredeljevanju igra pomembno vlogo tudi sodna praksa.

Definicija razžalitve

Definicija razžalitve se pri splošni jezikovni rabi nanaša na nevljudno ali nespoštljivo dejanje ali govorjenje, ki določeni osebi povzroči čustveno prizadetost. Pri tem je treba podariti, da vsako nevljudno dejanje ali govorjenje še ne pomeni nujno razžalitve. Da bi določeno dejanje ali besede bile opredeljene kot razžalitev, je potreben pogoj tudi, da gre za neresnična dejstva. Tudi širjenje neresničnih dejstev ni nujno razžalitev. Pri opredelitvi razžalitve vsak sodnik tehta in presoja na podlagi specifičnega primera in odloči, ali gre za dejanje, zaradi katerega lahko oškodovanec prejme odškodnino ali ne. V glavnem se sodniki opirajo na dejstvo, da o razžalitvi govorimo tedaj, ko je določeno dejanje objektivno žaljivo in žali dobro ime ali čast nekoga.

Tudi zakonodaja kaže, da o napadu govorimo že tedaj, ko je podana neka žaljiva izjava. Pri odločitvi, ali govorimo o razžalitvi ali ne, se pravo opira predvsem na običajne norme obnašanja in dobre običaje, ki veljajo v določenem družbenem in socialnem okolju. Pri tem je treba upoštevati tudi vse ostale dejavnike, kot so navade, osebe, vpletene v razžalitev, medsebojni odnosi vpletenih oseb, okoliščine in drugi dejavniki specifičnega primera. Kot že omenjeno, je pri presoji vsebine in pomena pravice do časti, ugleda in osebnostne pravice odločilna sodna praksa. Pravna država navadno sloni na načelu zakonitosti, ki opredeljuje, naj se sodišča opirajo na temelje ustave in zakona. Na podlagi tega se morajo sodniki pri svoji odločitvi torej vedno opirati na zakon in njegova določila. Upoštevanje zakona in formalnih pravil s strani sodišč je ključnega pomena za pravno prakso v celoti. A vendar je tu treba poudariti, da se sodna praksa ne uporablja kot pravni vir, kljub temu pa predstavlja ključni element pri odločanju sodnika. S pomočjo sodne prakse sodniki namreč dosežejo enako in enotno uporabo ter si pomagajo pri razlaganju splošnih pravnih aktov.

Vabljeni k branju ostalih člankov na https://www.doberodvetnik.si/.

Related posts

POKLIČITE